Ogromozanska je velika kosmata pošast. Kakšne barve? Postano vijolične. Tiste najbolj srhljivo mrtve. Včasih se spremeni v za dlan velikega sivega žametnega pajka. Svetlo sivega. Drugič zopet postane človek. Celo jaz sama kak dan. Ne mara me. Vendar ne znam je zapustiti.
Odpreti, veš…
Občutek praznosti in globoke žalosti, kljub zavedanju da imaš vse kar potrebuješ. Celo ljudi, ki te ljubijo.
Vsak dan postaja težji, zavit v prejo.
Ko se obrnem in me krog vratu stisne velika pest. In potem ne diham več tisti dan. Pljuča v debelini lista pisarniškega papirja. Podana v kopirni stroj. In kopira kopira kopira. Dam denar in vrnejo mi povezana s spiralo. Z zgodbo. In tako, ko mi zopet ukažejo kakšna bo moja zgodovina, zopet vdihnem. Spomin je rešeto. Pa ne cedilo s katerim se otreseš drobcev plavajočih v čaju, temveč tisto veliko; skozi katerega odprtine zmore pasti celotna postava človeškega telesa. Tako nastaja resnica.
Prazen kozarec stoji na mizi. Pokončna vzravnanost telesa, steklene hrbtenice in odprtega telesa. Reliefne vreznine obleke. Vsi govorijo.
(Čaša polna sanj.) Prenehaj. Prosim. Ne morem biti s teboj. Ne morem. Prenehaj me tako očarljivo skrivnostno pogledovati. Včasih diham za tvoje poglede. Tako redki so. Počutim se živo. Povej mi kdo zares si in odidi potem. Ne zmorem več sanjati o hrepenenju.
Prazen kozarec. Sem. Nekdo drug naj bi me napolnil. Vendar nad nama visi senca odhoda. Hlastava za zrakom, se ubijava. Včasih sva tako polna, da ne zmoreva več dihati. Včasih drgetava pod odejo, premražena od strahu.
Lagati si moram znova in znova. Včasih spodrsne tu ali tam kaka besedica. Pade in si zlomi tilnik. Čutim njeno smrt in solze mi nabijejo oči.
Potem bi jokala v sebi cele dneve in trgala bi se mi koža za dotikom. Odrla bi se pogrešanju. Kosti bi se mi uvile. Ne bi me več imenovali za človeka in ostala bi zaprta tam za vedno.
